Raziskave so že od leta 1960, ko so začeli z natančnejšimi meritvami pokazale, da se Zemlja upočasnjuje. Sicer so odstopanja manjša, kot sekunda na leto, vendar pa je upočasnitev za nekajkrat večja, kot pred 50 leti. Poleg tega pa upočasnitev v zadnjih dveh desetletjih narašča veliko hitreje, kot smo pričakovali.

Zaenkrat je upočasnitev še v obsegu merilne napake, zato ne moremo natančno reči, kaj se dogaja, a če se bo trend tako nadaljeval, bo leta 2100 leto daljše že skoraj za minuto. To pa ni več nepomembno.

Hitrost Zemljinega vrtenja okoli sonca je močno povezana s hitrostjo Lune, pa tudi drugi naravni ritmi so močno vezani na hitrost vrtenja. Pri tem ne gre samo za letne čase in vremenske spremembe, pač pa lahko izguba ravnotežja v kateri sta Luna in Zemlja povzroči, da Luna pobegne iz Zemljine orbite, to pomeni konec plimovanja, ustavili bi se vsi morski tokovi, taljenje ledu bi postalo nevzdržno. Morja bi se spremenila v ogromne mlake, umrlo bi 80 odstotkov živalskih vrst. Koralni grebeni bi izginili, biotska raznolikost bi se v nekaj letih znašla na robu izumrtja.

To bi ustavilo tudi razvoj vegetacije, v atmosferi bi začelo primanjkovati kisika, Zemlja pa bi se spremenila v ekonom lonec z vedno večjim pritiskom, kar bi pripeljalo do skorajšnje eksplozije planeta. Že veliko prej ljudje v takšnih razmerah ne bi mogli več živeti.

Leta 2300 ljudje skoraj zagotovo ne bi dočakali na Zemlji.

Čeprav se zdi, da časovni intervali dopuščajo še nekaj možnosti, da se človeštvo reši, predvsem pa znanstveniki mirijo, da to velja le pri najbolj črnem scenariju, pa moramo vedeti, da smo še leta 2000 govorili o črnih napovedih, ki so danes (20 let kasneje) še kako resnične. Dogaja se nam, da je Atmosfera vsako desetletje za eno stopinjo bolj vroča. Že leta 2100 se bo Slovenija spremenila v puščavo, zime bodo imele 20 stopinj, poletja pa med 40 in 60. Severna Afrika bo po tem scenariju celo poletje gorela.

Prihodnost ne bo rožnata ...