Moderna medicina pod določenimi pogoji priznava prejšnja življenja, kar pomeni, da mora priznati tudi bodoča. A življenje po smrti je tako stara tema, da se zdi, da tradicionalna medicina tega ne bo nikdar priznala. Je pa vedno več pričevanj, ki opozarjajo, da je treba biti previden s tem.

Vse skupaj se je začelo pred 35 leti, ko je na onkologijo v Kentucky prišel Jeffrey Long in je do njega prišla pacientka, ki je padla s konja in je trdila, da je že umrla, a se je vseeno vrnila v svet živih. Nihče ji ni verjel, le Jeffrey si je vzel malo več časa in se poglobil v njeno zgodbo.

Bolnica je namreč trdila, da je pri padcu s konja, padlo le njeno fizično telo, duhovno pa se je s konjem vrnilo na kmetijo. Ko je Jeffrey intervjuval zaposlene na kmetiji, so vsi potrdili bolničino zgodbo, vključno s tem, kaj je imel kdo oblečeno, čeprav jih bolnica pred tem ni mogla videti.

Ta zgodba je Jeffreya popolnoma obsedla in je v naslednjih 35 letih intervjuval 4800 pacientov, njihove zgodbe pa so si v marsičem podobne. Namreč, 45 % vseh, ki so imeli izkušnjo življenja po smrti, so imeli zunajtelesno izkušnjo. Čeprav se zdijo zgodbe o luči na koncu tunela, preveč klišejske, pa o tem poročajo tudi otroci, ki so mlajši od 5 let. Zanje težko rečemo, da so nasedli kulturnemu tropu.

Jeffrey zase pravi, da je zdravnik in mu je jasno, da za opisane primere ne obstajajo fizikalne razlage. Dejstvo pa je, da nekaj zagotovo obstaja, le da sodobna znanost tega ne razume, ali pa si zatiskamo oči.

Zgodba Jeffreya Longa pa ima še nadaljevanje. Ko so v povsem drugi in nepovezani raziskavi spraševali bolnike, kako bi ocenili zdravnike, so prav vsi, z naskokom, najvišje ocene dali prav Jeffreyu. Pravijo, da je bolj sočuten in ljubeč.

Ta ocena se pojavlja tudi v drugih bolnišnicah. Kot da, pacienti vedo na koga se obrniti v drugem življenju.