Leto 2045 ni tako daleč v prihodnosti, zato je bolj, kot to, kaj se bo uresničilo, pomembno, kako mi danes vidimo prihodnost. Če samo pomislimo, kako so si današnji čas predstavljali pred 50 leti, nas zabavajo njihove zgrešene napovedi (mobilne telefone so sicer že napovedali, a so si jih predstavljali zelo drugače, kot so danes), predvsem pa nam njihove napovedi povedo več o stanju sveta takrat in ne danes.

Po drugi strani pa je še posebej strašljivo dejstvo, da je prvi znanstveno fantastični roman v zgodovini nastal leta 1634, gre pa za delo Johanna Keplerja, ki je v njem opisal pot na Luno. Potem ni bilo dolgo nič, nato pa je Jules Verne leta 1870 napisal knjigo 20.000 milj pod morjem. Ko le nekaj let kasneje izvedel, da je mornar in izumitelj Narcisse-Francois Roussel po opisu iz knjige naredil prvo delujočo podmornico, mu je bilo jasno, da ni samo pisec znanstvene-fantastike, pač pa tudi napovedovalec prihodnosti.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Arthuju Clarku, ki je s Stanleyem Kubrickom leta 1968 posnel film 2001: Odiseja v vesolju v katerem opisuje delovanje stacionarnih satelitov. Ko so jih leto kasneje tudi dejansko naredili, je Kubrick zahteval od Clarka, da zadevo pojasni, sicer bo izpadel kot nek čarovnik, ki vidi prihodnost. No, v tem pojasnilu Clark razloži, da je o tem pisal že Herman Potočnik Noordnung leta 1928 v svojem delu Problem vožnje po vesolju.

A vrnimo se v leto 2045, ko bo znanstvena fantastika prav zares praznovala komaj 200-letnico obstoja (pred tem pa ljudje niso razmišljali o prihodnosti?).