Danes ambiciozen projekt hitro izgublja zagon: roki so bili prestavljeni, proračun je bil zmanjšan in inženirji so se vrnili k risalni deski.

Evropski letalski velikan je za četrtino zmanjšal sredstva za svoj vodikov program in priznal, da je nemogoče doseči cilj do leta 2035, poroča The Wall Street Journal.

"Airbus je porabil več kot 1,7 milijarde dolarjev, vendar je ugotovil, da tehnične težave in počasen prevzem vodika v širšem gospodarstvu pomenijo, da letalo ne bo pripravljeno do leta 2035," je zapisano v članku.

Podjetje je leta 2020 sprva predstavilo tri koncepte letal na vodikov pogon, vključno z modelom z 200 sedeži z dosegom do 3700 kilometrov. Vendar pa so ambicije naletele na ostro realnost: od težav s shranjevanjem tekočega vodika pri minus 253 {-15696}C do predelave celotne letališke infrastrukture in pomanjkanja zmogljivosti pri dobaviteljih motorjev.

Inženirji so se soočili z nepremostljivimi omejitvami. Tudi če bi letalo lahko izstrelili, bi zgorevanje vodika v klasičnih reaktivnih motorjih spremljali izpusti dušikovih oksidov, kar je v nasprotju z okoljskimi cilji. Poleg tega bi teža rezervoarjev za gorivo in hladilnih sistemov bistveno zmanjšala potniško zmogljivost in ekonomsko izvedljivost projekta.

Zdaj Airbus stavi na vodikove gorivne celice, tehnologijo, ki ne proizvaja škodljivih emisij, vendar zahteva radikalen premislek o zasnovi letala. V najboljšem primeru bo nova različica lahko prepeljala približno 100 potnikov na razdalji do 1.850 km – kar ni primerljivo s vsestranskostjo sodobnih glavnih potniških letal.

Na sestanku z zaposlenimi februarja je podjetje priznalo, da projekt zahteva nov "razvojni cikel" in da se datum izvedbe prestavlja za nedoločen čas.

Generalni direktor Airbusa je na marčevski konferenci situacijo primerjal z zgodbo o nadzvočnem concordu, tehničnem čudežu, ki se komercialno ni upravičil.

Kljub temu je vodikov projekt Airbusu prinesel veliko: dodatne javne in zasebne investicije v okviru »zelenih« iniciativ, pozitivno podobo, dotok mladih inženirjev in podporo okoljskih aktivistov.

Zdaj pa se postavlja vprašanje: ali lahko letalstvo na vodik kdaj postane množična rešitev – ali se bo izkazalo za še eno tehnološko utopijo, ki trči ob ostro gospodarstvo?